alt tabbin'

And don’t believe me
If I claim to be your friend …
- Jarvis Cocker, I Will Kill Again

Lev Manovich in Amanda Palmer sta moja prijatelja. Še zlasti Amanda veliko investira v najin odnos. Resda se ne dobivava v mestu na kavi niti se ne slišiva po telefonu, toda to še ne pomeni, da nisem ves čas seznanjena s podrobnostmi iz njenega življenja, z njenimi duhovitimi domislicami, pa tudi z žalostnimi in razočaranimi trenutki. Amanda Palmer je moja prijateljica s Facebooka in Twitterja. Prijateljujem še z Lily Allen, Stephenom Fryjem, Eddijem Izzardom, Davidom Lynchem. Tvitke objavlja tudi neki Slavoj Žižek, toda menda gre za ponaredek. So pa zato na Facebooku Mesto žensk, Maska, Radio Študent, Sindikat in knjigarna Azil. Pa seveda nemški ovčar Srečko.

Če za izhodišče vzamemo trditev, da je patološki narcis prevladujoča oblika sodobne subjektivnosti (glej: Žižek 1987) in da mu je kiberprostor tako rekoč »naravno okolje«, so vse navidez bizarne reči, ki jih odrasli ljudje počnejo na Facebooku, naenkrat povsem razumljive. Rešujejo teste in rezultate objavljajo na svojem profilu: katera pasma psa si, kakšen je tvoj sanjski avto, ali imaš duševno bolezen, kako zelo sovražiš Damjana Murka, kateri član družine Strojan si. Vsak dan objavljajo t. i. statusna sporočila, kratke nepomembne narcistične banalnosti iz svojega vsakdana – v nekaj besedah povejo, kaj trenutno počnejo: A je s klikom »nahranil otroka, dovolj plemenitih dejanj za danes«, B »mora čim prej nadoknadit pomanjkanje discipline v zadnjem času … Kava na kavo, pa je mesec mimo. Kdo bo pa študiral?« C »praznuje svoj prvi materinski dan«, D »gre skor po enem tednu na job«, E pa »pelje avto na servis. Vznemirljivo.«

Uporabniki se označujejo na fotografijah, jih komentirajo, na svoj profil nalagajo videoposnetke, si pošiljajo virtualne objeme, kave in brezalkoholna piva, se dregajo (poke), družijo, klepetajo, objavljajo, katerih dogodkov se nameravajo udeležiti (attending), javno izražajo podporo določenim političnim opcijam, objavljajo seznam najljubših filmov, knjig in glasbenih izdelkov, se igrajo vampirje in volkodlake in drug drugemu pišejo po zidu (wall). Spoštovanje konkretni izbiri določenega prijatelja izražajo s klikom na like: »Eva Vrtačič likes this.« Posamezniki se pridružujejo najrazličnejšim skupinam, ki se jim zdijo zanimive ali vredne »podpore« s klikom: »Legalizirajmo marihuano in napolnimo državno blagajno,« »Proti referendumu za vstop Hrvaške v Nato,« »The Official Serial Killers Fan Club,« »Bring back the old Twinings Earl Grey,« »Eddie Izzard Pokes Badgers with Spoons,« »I flip my pillow over to get to the cold side.« Podpirajo izdelke, osebnosti, revije, fikcijske like: suši, Kinder Surprise, JSTOR, Atari, Sennheiser, Maček Muri, Hiro Nakamura, Bajadera, krave, Domaćica, Cafe Open, Radio Študent, Absolutely Fabulous, Superjail, Marina Abramović, Lolek in Bolek, Gargamel, Alan Ford, Slavoj Žižek, Judith Butler in Meryl Streep. Pa Freud, Hitchcock in Mafalda. Stewie Griffin, Klaus Nomi in Karl Marx. Kako fascinantno.

Naš »narcis se ne osredotoča na medosebno intimnost, toplino ali kake druge daljnosežne izide odnosov, ampak je izjemno izurjen tako v iniciiranju odnosov kot v njihovi (iz)rabi – da bi bil kratkoročno videti popularen, uspešen in bi mu bil priznan visok status /…/ participira v dinamični ‘samokonstrukciji’ prek medosebnih odnosov, da bi nenehno potrjeval svoj narcistični občutek spoštovanosti.« (Buffardi in Campbell 2008: 1304) Internetna socialna omrežja so popolno okolje za patološkega narcisa iz vsaj dveh razlogov: »Prvič, narcisi dobro funkcionirajo v kontekstu plitkih odnosov (v nasprotju z emocionalno poglobljenimi in predanimi odnosi). Internetna socialna omrežja so zgrajena na premisi plehkih ‘prijateljstev’ z mnogimi posamezniki … In drugič, internetna socialna omrežja so visoko kontrolirana okolja. Uporabniki imajo popoln nadzor nad samoprezentacijo na spletnih straneh, kar je v večini drugih socialnih kontekstov skoraj nemogoče.« (ibid.) Ta pozornost v zvezi s samoreprezentacijo je zelo pomembna, saj brez predpostavke, da bo to reprezentacijo nekdo videl, vsa stvar izgubi smisel. V zameno za pogled (priznanje obstoja) se uporabnik prostovoljno ponudi v nadzor; o tem bo še govora.

Facebook in ostala sorodna socialna omrežja so eksemplaričen izraz kulture narcizma (Lasch 1986) in spremenjenih vrednot: »znanje je reducirano na skladiščenje in odlaganje podatkov, prijateljstva so razpršena v lebdeče kiberinterakcije, komunikacija ne nosi več nikakršnega pomena« (Kroker in Kroker 2001: 101). Z zadnjo prenovo je Facebook pozornost še bolj usmeril na živo osveževanje novic, statusov, fotografij in podobno. V tem smislu prenovljena domača stran uporabnika funkcionira podobno kot Twitter (twitter.com), eden najhitreje rastočih spletnih servisov, katerega edina funkcija je, da v 140 znakih objavlja uporabnikovo trenutno »stanje« (status update) oz. odgovor na vprašanje kaj počneš? (what are you doing?). »To, da smo živ vozel, stičišče, vedno priklopljeni, poudarja potrebo po kontinuiranemu projiciranju statusa, po večjem proizvajanju kot sprejemanju vsebine. Da v omrežju prepoznamo prisotnost nekoga drugega, predstavlja le kratko motnjo … Linda Stone je že leta 1997 prva uporabila frazo ‘kontinuirana delna pozornost’ (continuous partial attention), toda danes ta besedna zveza odmeva še močneje.« (Regan in Revels 2007: 9)

Facebook »prijatelji« so tam zato, da jih zbiramo: »Facebook te zasvoji. Gre za ogromno tekmovanje v popularnosti in zbiranju prijateljev. Jaz jih imam 261.« (neki študent v Hearn 2008: 211) So zato, da zadovoljijo narcistični interes in dajejo občutek priljubljenosti, popularnosti, všečnosti. So zgolj številka in nimajo čustvene vrednosti. Zato ne preseneča, da je nedavno zaključena akcija verige s hitro prehrano Burger King, v kateri za vsakih 10 prekinjenih Facebook »prijateljstev« uporabnik dobi zastonj hamburger, tako zelo uspela. Akcijo so poimenovali Whopper Sacrifice in v njej so uporabniki prekinili vsaj 233.906 »prijateljstev«. Eden od uporabnikov Facebooka je navdušeno komentiral to možnost: »10 prijateljev za whopperja. Preprosta kupčija.« (Michael Maciolek, www.facebook.com/apps/application.php?id=33988778285, zajeto 20. 3. 2009) In še: »Sem vegetarijanec, pa vseeno mislim, da je tole izvrstno.« (Kevin O’Connell, ibid.) Burger King je ustvaril posebno aplikacijo za Facebook, ki je odstranjenim »prijateljem« sporočila, da jih je določen uporabnik zbrisal z liste kontaktov v zameno za zastonj hamburger (v restavraciji whopper sicer stane manj kot dva dolarja). Aplikacija je sicer jasno opozarjala: »Vaši prijatelji bodo obveščeni, zato izbirajte modro,« (vir: www.whoppersacrifice.com, zajeto 20. 3. 2009), toda Facebook je sčasoma presodil, da je nagovarjanje k takšnemu početju sporno in aplikacijo onemogočil. Znašli smo se torej »v univerzumu, kjer je fikcijski hollywoodski lik lahko tvoj ‘prijatelj’ in je ponudba zastonj hamburgerja ravno tako pomembna kot poroka nekega sorodnika«. (Hearn 2008: 212) S tem se je vsakršno smiselno razlikovanje »med idejami sebstva in kapitalističnimi procesi produkcije in potrošnje končno porušilo«. (ibid.)

V zadnjem času je Facebook postal vir in središče najnovejše moralne panike, povezane z digitalnimi mediji. opomba» V medijih je bilo mogoče zaslediti nekaj primerov izključitev iz univerz, izgube služb in podobnih neprijetnosti, ki so bile tako ali drugače povezane z aktivnostmi na Facebooku, kar je sprožilo polemike o spornih nastavitvah zasebnosti, o problematični socialni kontroli na internetu, o nadzoru in pritiskih avtoritet, ki so se iz služb in šol preselili še v medmrežje.

Facebook je bil naprej socialno omrežje, namenjeno le študentom (dostop je bil omogočen le študentom Harvarda, nato pa so ga razširili še na druge univerze, potem srednje šole, nazadnje pa so omrežje odprli vsem, ki imajo veljaven email naslov in zatrdijo, da so stari vsaj 13 let). Toda danes najhitreje rastoča demografska skupina Facebookovih uporabnikov niso več mladi, pač pa generacija baby boomerjev – starši, sorodniki, učitelji in šefi (www.facebook.com/press/info.php?statistics, zajeto 21. 3. 2009). Na socialna omrežja je torej z glasnimi koraki vstopila socialna kontrola (ki je bila do nedavnega omejena bolj na vrstniške skupine). Kar naenkrat Facebook ni več varen prostor za nesramne pripombe o učiteljih (učenci neke osnovne šole v Torontu so bili, na primer, kaznovani, ker so na svoje profile pisali žaljive komentarje o učiteljih; Hearn 2008: 212). Prav tako je treba cenzurirati fotografije, saj sicer lahko izgubimo službo (znan je primer Kevina Colvina, ki je vzel bolniško, nato pa so se na Facebooku pojavile inkriminirajoče fotografije z zabave, ki se je je skrivaj udeležil; fotografije je videl njegov nadrejeni in ga odpustil; www.switched.com/2007/11/13/lying-male-intern-busted-in-a-dress-on-facebook/, zajeto 21. 3. 2009). Lahko pa službe sploh ne dobimo, saj je postala že splošna praksa, da se delodajalci o kandidatu za delovno mesto pozanimajo tudi na socialnih omrežjih.

Je pa zanimivo, da so omenjeni dogodki naleteli na tako burno reakcijo s strani uporabnikov Facebooka, sploh če upoštevamo dejstvo, da se je s spletnimi socialnimi omrežji temeljito spremenilo tudi navezovanje stikov in sklepanje »prijateljstev«. Tradicionalno je veljalo, da mora roko ponuditi tisti na socialno višjem statusu, »tikanje« mora predlagati starejši in podobno, na Facebooku pa je ravno obratno. Študentje na omrežju iščejo in za »prijatelje« dodajajo svoje profesorje, zaposleni pa nadrejene. Tako se pravzaprav sami ponujajo v nadzor, v naročje novemu, »ljubečemu Big Brotherju« (McGrath 2004), ko nadzor ni več vdor v zasebnost ali kršenje človekovih pravic, pač pa užitek.

Literatura

• Buffardi, Laura E. in W. Keith Campbell (2008): Narcissism and Social Networking Web Sites. V: Personality and Social Psychology Bulletin. London, Los Angeles, New Delhi, Singapur: SAGE Publications.

• Hearn, Alison (2008): ‘Meat, Mask, Burden’: Probing the contours of the branded ‘self’. Journal of Consumer Culture, Vol. 8 (2), str. 197–217. London, Los Angeles, New Delhi, Singapur: SAGE Publications.

• Kroker in Kroker (2001): Code Warriors. V: D. Bell in B. M. Kennedy (ur.): The Cybercultures Reader. London: Routledge.

• Lasch, Christopher (1986): Narcistička kultura. Ameriški život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb: Naprijed.

• McGrath, John E. (2004): Loving big brother: performance, privacy and surveillance space. London, New York: Routledge.

• Regan Walsh, Bridget in Ajay Revels (2007): Mapping the Loss of Reflexivity in the Age of Narcissism. V: EPIC 2007, str. 7–20. American Anthropological Association.

• Žižek, Slavoj (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.