alt tabbin'

Kljub poplavi takih in drugačnih resničnostnih šovov in/ali koketiranj z njimi na tv-ekranih je jasno, da sta edina resničnostna formata, ki sta v Sloveniji res uspela, Big Brother (izmislil si ga je nizozemski Endemol) in Kmetija (švedski Strix). Oba šova sta (bila) medijsko izjemno odmevna in sta dosegla široko gledanost, prodrla pa sta tudi v druge, tako tradicionalne kot digitalne medije, ki so se z njima ekstenzivno ukvarjali. Tako Kmetija kot Big Brother sta bila v javnosti sprejeta izrazito ambivalentno, sprožala sta zgražanja in podžigala kresanje mnenj, celo neke vrste javno razpravo o nekaterih najspornejših trenutkih.

Če je v Big Brother zaskrbljeno poskušala poseči varuhinja človekovih pravic, predvajanje (in gledanost) Kmetije skuša (ljubosumno) zajeziti kar RTV Slovenija sama:

Prizori spolnosti, golih spolnih organov in verbalnega ter fizičnega nasilja v oddaji Kmetija slavnih se stopnjujejo, zato želi RTV Slovenija javnost in pristojne znova opozoriti na nezakonitost predvajanja tovrstnih programskih vsebin v programskem času, ki je dostopen otrokom (iz izjave za javnost).

Kljub temu pa, da sta oba formata povzročila podobno (ne)zadovoljstvo med publiko, strokovnjaki in konkurenčnimi mediji, pa je med njima nekaj ključnih razlik, s pomočjo katerih lahko poskušamo razložiti dejstvo, da je v Sloveniji absolutna zmagovalka v gledanosti vendarle Kmetija, še zlasti pa letošnja Kmetija slavnih, ki ji sicer nadvse popularni Big Brother ne seže niti do gležnjev.

Prva temeljna razlika med Kmetijo in Big Brotherjem je, da je Kmetija produkt režijskega in scenarističnega dela, pri Big Brotherju pa imamo možnost 24/7 spremljanja nadzornih kamer v hiši, in sicer preko spletne strani. Vsakodnevne večerne oddaje Big Brother so le montaža surovega materiala, posnetega s kamerami, razporejenimi po hiši, in, četudi je s tovrstnimi posnetki ravno tako mogoče manipulirati oz. usmerjati pozornost javnosti (torej vendarle gre za neke vrste režijo), se vseeno ohranja iluzija objektivnosti, češ, vse se vidi, vse se sliši, vse bo prišlo na dan. Produkcija Kmetije je v tem smislu bistveno drugačna. Namreč, tekmovalci niso ves čas na očeh, imajo določeno mero zasebnosti, spremljajo pa jih kamermani iz mesa in krvi in ne neke statične nadzorniške naprave, montirane pod strop. Zato je končni produkt, ki ga gledamo vsak zvečer pred tv-ekrani, seveda bistveno bolj telegeničen in spominja na zmagovito kombinacijo žanrov soap-opere in dokumentarnega filma.

Druga pomembna razlika med formatoma je v načinu izločanja tekmovalcev. Pri Big Brotherju ima, vsaj navidezno, zadnjo besedo publika, tekmovalci na Kmetiji pa so, vsaj navidezno, odvisni predvsem od lastne iznajdljivosti. Pri Big Brotherju gledalci ves teden glasujejo, kdo naj bo izločen, vedno pa izbirajo med vsaj dvema tekmovalcema, ki so ju “nominirali” sotekmovalci. Pri Kmetiji pa sotekmovalci med “deklo” in “hlapcem” izglasujejo prvega tekmovalca, ta pa potem izbere nasprotnika, s katerim se pomeri v studiu. Nasprotnik, ki mora biti istega spola, ima možnost izbrati način dvoboja: vlečenje vrvi, hitrostno žaganje ali kviz iz znanja pratike.

Big Brother ponuja interaktivnost in možnost participacije oz. vsaj minimalen vpliv na potek dogodkov, medtem ko je Kmetija primer klasične, tradicionalne izmenjave med televizijo in občinstvom, očitno namenjen starejši (in širši) publiki. To dejstvo lahko opazujemo tudi preko primerjave spletnih mest obeh projektov – Big Brother je na spletu ponujal veliko več vsebin, med drugim tudi neposredno možnost spremljanja po hiši nameščenih kamer, medtem ko je spletna stran Kmetije bolj asketska, celo malo zanemarjena. Big Brother so predvajali na Kanalu A v poznopopoldanskem terminu, Kmetija pa si je izborila mesto na POP TV, in to takoj za poročili, skratka v zelo gledanem terminu.

Naslednja pomembna razlika med obema resničnostnima šovoma je način nadzora. Imenu navkljub Kmetija bolj spominja na originalen Orwellov Big Brother kot pa Big Brother sam. Orwellov Big Brother nadzor prinaša v kontekst “normalnega” življenja, v zasebni prostor, na Kmetijo. Resničnostni šov Big Brother pa pravzaprav predstavlja nekakšen eksperiment “nenormalnega” življenja v javnem, nadzorovanem prostoru (Corner 2002: 257). Mehanska grozečnost brnečih kamer, pred katerimi se ne moreš skriti niti na stranišču in ki jih rutinsko obračajo nevidni operaterji, se morda zdi grozljivejša, toda to je del pričakovanega paketa, del umetne postavitve, scenografije, samo osvetlitev odra, na katerem se gibljejo tekmovalci – igralci. Gre za pomanjšano različico sveta, v katerega skozi domača vrata vstopamo vsak dan, ko nas na naših poteh približno enako zainteresirano snemajo ravno takšne kamere in njihovi neosebni upravljalci. Na Kmetiji pa, navidez paradoksalno, kjer kameri (in kamermanu) ni dovoljen vstop vedno in povsod, stopamo na spolzka tla ljubečega Big Brotherja, kjer pomanjkanje “spovednice” nadomešča priročna videokamera, na voljo v težkih trenutkih za izpovedi, ki so preveč intimne, da bi jih v tistem trenutku lahko slišali drugi tekmovalci ali snemalec. Kmetija z uporabo dokumentarne metode od tekmovalcev terja več oz. ravno nasprotno od Big Brotherja. Če je pri prvem popolnoma jasno, da gre za prizorišče, kjer tekmovalci upodabljajo sami sebe, gre pri Kmetiji ravno skozi koketiranje z žanrom, ki je v popularni predstavi najbolj objektiven, za neko zavezo tekmovalcev h koraku nazaj, k resnici. Če te posluša človek, četudi s kamero na rami, gre bolj zares.

Seveda pa v poskusu razlage totalnega uspeha Kmetije na Slovenskem ne gre prezreti še najočitnejše razlike med omenjenima formatoma, tj. razlike v vsebini. Slovenski nacionalni karakter seveda obožuje Kmetijo, saj preko nje iz udobnosti naslanjača lahko malikuje svoje najsvetejše vrednote: trdo, pridno delo, zgodnje vstajanje, domačo zemljo, tradicionalne družinske vzorce in delitve dela itd. Zvesta publika, tradicionalno ruralno prebivalstvo, četudi preseljeno v mesta, ve, kako se kmečkim opravilom streže: v mladosti smo med poletnimi počitnicami pri sorodnikih na počitnicah pobirali sveža jajčka, molzli krave in pomagali obračati seno. Ko so bile na vrsti koline, smo že varno sedeli v šolskih klopeh in videli/vedeli nič takega, česar ne bi uspešno pozabili že ob prvih krvavicah na krožnikih.

Kmetija je prvi slovenski resničnostni šov, ki je kot tekmovalce vpoklical “slavne” osebe, kar mu daje neko dodatno privlačnost, saj ni nič lepšega kot zavzeti pokroviteljsko držo učenjaka, poznavalca pratike in izpod namrščenih obrvi spremljati dogodivščine nekakšnih zvezdnikov, za katere se hitro pokaže, da gre večinoma za razvajeno mularijo, ki spi do poldneva in ne zna delati. Obrača se nam želodec, podn od podna, in kar med oddajo samo, prikovani na kavč in ljubosumno držeč tv-upravljalnik v rokah, da ne bi kdo slučajno pretaknil kanala, se iskreno sprašujemo: “Kako lahko kdo to gleda?!”

Letošnja slovenska Kmetija slavnih, ki jo ljubimo (gledamo) in sovražimo (o njej govorimo), efektivno demonstrira sodobno teoretsko redefinicijo oz. reinvencijo zvezdnikov in zvezdništva, ko 15 minut v resničnostnem šovu predstavlja dobro naložbo tudi tistim, ki se s trgom slave ne srečujejo prvič. Da drugo- in tretjerazredni zvezdniki, ki nastopajo v letošnji Kmetiji, z vsakim tednom, ki ga preživijo v resničnostnem šovu, postajajo bolj slavni, predstavlja svojevrstno subverzijo kulture zvezdništva (za več o tem glej Collins 2008).

Poleg očitnega vprašanja sodobnega zvezdništva pa Kmetija slavnih preko nabora tekmovalcev načenja še eno pomembno vprašanje. Rekorde v statistikah gledanosti gre vsaj do neke mere pripisati tudi tekmovalcem samim in dejstvu, da so le redki med njimi prav zares vešči kmečkih opravil. Kmetija slavnih je najbolj gledan slovenski resničnostni šov vseh časov, navidez naravnost ustvarjen za našo kulturo in njene tradicionalne vrednote in kot takega ga širša javnost tudi sprejema, varuhinja človekovih pravic z njim nima problemov, rivalsko tv-hišo moti golota, intelektualistične kritike pa večinoma ne sežejo dlje od očitkov o “poneumljanju”.

Toda kaj vseobsegajoči uspeh Kmetije slavnih v resnici govori o slovenski pridnosti in njenih tradicionalnih vrednotah, je mogoče interpretirati tudi nekoliko drugače, in sicer s pomočjo nadvse preproste geste: nekatere navidez samoumevne izbire je nujno razkrinkati kot simptomatične. Pokazala se bo povsem anti-hegemonska, nadvse netradicionalna podoba navidez trdno usidranih ideoloških konstruktov, kot so spol, spolne vloge, seksualnost, delitev in opredelitve dela, prostega časa, definicije družine …

Podoba pravega moškega, internetnega fenomena Fredija Milerja, ki ga ob odhodu s Kmetije premaga jok … 100 cekinov.

Podoba “prve slovenske porno dive”, kako z neukročenimi silikoni ob dovršeni koreografiji pobira krompir … 200 cekinov.

Podoba transseksualke Salome, kako mesi kruh, dela na polju in “muze kravu” in kot “najbolj pridna punca na kmetiji” upodablja ultimativno fantazijo o post-cankarjanski slovenski materi, ki ve, kaj so Keglove vaje, četudi je bila včasih moški, še huje, Hrvat … neprecenljivo.

LITERATURA

• Collins, Sue (2008): Making the Most out of 15 Minutes: Reality TV’s Dispensable Celebrity. V: Television & New Media, letn. 9, št. 2, str. 87-110.
• Corner, John (2002): Performing the Real: Documentary Diversions. V: Television & New Media, letn. 3, št. 3, str. 255-269.