alt tabbin'

V sodobnem času post-industrijske družbe in hiper-potrošne kulture, prežete s poljudnoznanstvenimi napotki za menedžment vsakega najmanjšega aspekta naših življenj, ni prav nič čudno, da se je kot eden najbolj udarnih televizijskih žanrov vzpostavila t.i. lifestyle televizija, televizija življenjskih slogov (Franco 2008). Programske sheme so polne oddaj o najrazličnejših načinih »urejanja« Jaza, in sicer preko napotkov o »okusnem« opremljanju doma, predelavi avtomobila, skrbi za vrt, banalnih DIY projektov, odločanja o zmagovalcih resničnostnih šovov, instant psihologije (Dr. Phil) ter seveda skrbi za »zdravje« in »lepoto« telesa. Telo, ta vizualni nosilec Jaza (ibid.: 471), je še posebej hvaležna masa za gnetenje, saj so učinki uspešnega menedžmenta telesa relativno hitri ter dobro vidni navzven.

Za lifestyle televizijo kot posledico in izraz premika k »refleksivni individualizaciji« (Beck 1992) je ključnega pomena izbira. Identitete so razumljene kot fluidna posledica oz. produkt zavestnih življenjsko-slogovnih, četudi navideznih, izbir – ne več kot rezultat nekih fiksnih, klasičnih socioloških kategorij, kot so razred, spol, poreklo … Vendar pa »predpostavka o postrazredni, postspolni družbi skriva način, na katerega razredne in spolne neenakosti v sodobnem življenju še vedno delujejo.« (Lewis 2007: 287) Ne samo, da izbire, s katerimi se sooča sodobni človek, niso svobodne, pravzaprav sploh niso izbire. Tako lahko govorimo kvečjemu o retoriki, ideologiji izbire, nikakor pa ne o dejanski možnosti izbire. Hitro namreč postane jasno, kaj se zgodi, kadar to ideologijo izbire vzamemo zares, ji verjamemo, si vzamemo mandat za neko odločitev (o sebi).

Eden najbolj eksemplaričnih primerov lifestyle televizije so kuharske oddaje, že od svojih začetkov izjemeno popularen žanr, v svoji sodobni različici pa totalna prodajna uspešnica – pa ne samo v smislu televizijskih oddaj, pač pa tudi knjig, kuhinjskih gadgetov, sestavin, življenjskega sloga pač. Format dolgočasnega strokovnjaka v belem predpasniku, ki monotono opisuje postopke, zamenja koketiranje z resničnostno televizijo, zgodi se Jamie Oliver.

Sprememba, ki jo uteleša uspeh Jamieja Oliverja, je dvojna. Jamie se v kuhinji obnaša kot moški, ki je ženska, ki je moški – ni več resen, korekten, dolgočasen strokovnjak (kar pritiče chefu), ampak postane bolj »življenjski«, vsakdanji, kuhanje ni več toliko znanost, pač pa improvizacija (kar pritiče kuharici) – toda, kuhanje zanj ni le poklic, je predvsem hobi, prostočasna dejavnost, njegovi recepti finančno in praktično neuporabni za vsakdanjo rabo; kuhanje je poseben dogodek, ki traja ves dan in na katerega so povabljeni prijatelji, ne pa vsakdanja obveznost, namenjena zlasti temu, da nasiti gospodinjstvo (drznemo si celo trditi, kakorkoli banalno se sliši, da se ravno v tem skriva temeljna spolna razlika v zahodnih družbah – ko se moški loti »ženskega posla«, mu s tem da dodano vrednost). Jamie je »nevaren«, ker nikoli ne kuha za ženo in hčerke, nevaren je, ker prodaja ideologijo izbire, zapakirano v okusne, privlačne grižljaje, ob katerih se nam cedijo sline. Ker pa gre ljubezen skozi želodec, smo seveda hitro pripravljeni pozabiti, da gre za volka v ovčji preobleki, za chefa v gospodinjski preobleki. V tem smislu manjše zlo predstavlja preklinjajoči in kontroverzni Gordon Ramsey, ki pa na koncu oddaje vedno ponudi estetsko dovršenost na krožniku, »post-nouvelle cuisine« (Hollows 2003: 236), ki nima mesta v domači kuhinji.

Kuharske oddaje Jamijea Oliverja so zmes lifestyle in resničnostne televizije par excellence. Posnetki protagonista, kako pripravlja hrano v svojem stanovanju, so le del zgodbe – enako pomembni so posnetki, kako se z Vespo vozi po Londonu, kako nakupuje sestavine, kako s prijatelji sedi za mizo in okuša pravkar pripravljene dobrote. Jamie ne uči le, kako kuhati, marveč tudi »kako uporabiti hrano kot še en element življenjskega sloga« (Hollows 2003 : 230). Ko se navdušuje nad peko kruha in začimbami (zelo pomembno pa je tudi, da ob tem ne zavrže navdušenja nad pivom, nogometom, britpopom in ostalimi elementi »lad« kulture), uteleša popolno podobo nove moškosti, ki je ženskam simpatična, moški pa se z njo identificirajo, zlasti tisti nekoliko starejši ter intelektualci – tisti, skratka, ki jim iz rok polzijo atributi tradicionalne opredelitve moškosti. Trend je mogoče opaziti tudi v slovenskih psevdo-intelektualno-publicističnih krogih, kuhanje sta denimo za svoje vzela tudi Luka Novak in Marko Crnkovič.

Jamiejev način kuhanja zavrača sterilnost haute cuisine, hrane se loteva z rokami, ne uporablja veliko kuhinjskih gadgetov, ob kuhanju se zabava. Čeprav poudarek oddaje ni na praktičnosti, vseeno demonstrira nekaj trikov, ki prihranijo delo – ne pa tudi časa. Zelo rad poseže po foliji, plastičnih krožnikih, priboru, pekačih za enkratno uporabo ipd. in poudarja, da je potem manj pomivanja posode, na drugi strani pa se je za točno določeno sestavino nekega recepta pripravljen odpraviti na drugo stran mesta ali pa kar v Italijo. Zanimivo, kako gledalcu, ki bi utegnil reproducirati njegov recept, prihrani tam, kjer ni treba (vsi imamo doma posodo, pa tudi pomivalne stroje), hkrati pa ga zameji z uporabo eksotičnih in dragih sestavin, do katerih večina nima dostopa. Četudi kuha doma, pa z izogibanjem vsemu, česar se ne da prekodirati v zabavo (pomivanje posode), Jamie ohranja distanco do domačnega, gospodinjskega, ženskega kuhanja, ki je v svojem bistvu nezabavno, in tako (p)ostaja »narcistični novi moški« (Hollows 2003: 241). »Kuhanje mora biti smešno, mora biti preprosto, mora biti okusno in mora biti zabavno.« (Oliver v ibid.)

Praktična posledica tovrstnega vedenja za gledalca je, da je vsak poskus kuhanja Jamiejevih receptov v naprej obsojen na to, da nikoli ne bomo mogli vedeti, kakšen bi bil zares pravi okus izbrane jedi, vedno gre za reinterpretacijo, za improvizacijo v danih okoliščinah in možnostih. Še ena praktična posledica, ki je morda v svojih implikacijah bolj usodna, je, da v oddaji nikoli ne vidimo tistih nezabavnih, a nujnih aspektov kuhanja: pomivanja posode, pranja solate, pripravljanja in pospravljanja mize, čiščenja pečice … Ta del je še vedno rezerviran le za prave gospodinje in v resnici ni nobene potrebe, da bi ga prikazovali v oddaji – ženska publika že ve, kako se stvarem streže, moškim pa tako ni treba vedeti.

V zadnjem času je na slovenske televizije prišla še ena udarna kuharska oddaja, ki na prvi pogled spominja na oddaje Jamieja Oliverja, na drugi pogled pa ne bi mogla biti bolj drugačna od njih. Gre za oddaje Nigelle Lawson, kuharice, ki je svojo prvo pravo knjižno uspešnico, sicer pa svojo drugo knjigo, naslovila How to Be a Domestic Goddess, in ki se v Britaniji že nekaj časa prodaja bolje od Jamieja (Jones 2007). Jamie je mlad moški (rojen leta 1975), Nigella pa ne več najmlajša ženska (rojena leta 1960). Če Jamie svoj imidž gradi na fantovski predrznosti, igrivosti, zabavnemu pristopu h kuhanju in jezikovnih akrobacijah (pri Jamijeu se hrana opisuje z besedami pukka, funky in wicked), Nigella skozi vrsto ciničnih, črnohumornih in camp praks prakticira t.i. food porn (termin se uporablja za opis drzne vizualne predstavitve kuhanja in hranjenja ali glorifikacijo hrane kot substituta za spolnost). Jamieja gledalci vidijo kot preprostega, simpatičnega mulca iz Essexa, ki se je kuhati naučil v fotrovem pubu, slava in denar pa ga nista skvarila, nasprotno, uporablja ju, da bi pomagal družbi, da bi mladino naučil zdravega prehranjevanja itd. Jamie je tipični sosedov fant s posebnim talentom, nobena tašča se ga ne bi branila, ampak bi z veseljem pomivala posodo za njim. Nigella, na drugi strani, pa je lik, ki v (zlasti britanski) javnosti vzbuja zelo mešane občutke. Že res, da jo vsi gledajo, toda v veliki meri zato, da se ob njej zgražajo (podobno navadno velja za resničnostne šove). V nasprotju z Jamiejem ni šolana kuharica, pač pa ima diplomo Univerze v Oxfordu iz jezikoslovja. Ne prihaja iz delavskega ozadja, pač pa iz zelo prominentne plemiške in intelektualne družine – Jamie ne pomije posode zato, ker je moški, Nigella pa zato, ker ji ni treba. Če se Jamieja drži sloves nenadejanega uspeha veselega fanta iz soseščine, se v zvezi z Nigello poudarja njene številne osebne tragedije in ljubezensko življenje (nesrečno otroštvo, smrt sestre in prvega moža, bajno bogat drugi mož Charles Saatchi itd.). Jamie kuhanje in hrano jemlje kot zabavo, Nigella kot užitek. In medtem ko se Jamie sramežljivo ogiba vsakršnih namigovanj na karkoli seksualnega, so Nigello mediji okronali za kraljico food porna.

Tako Nigelline kot Jamijeve kuharske oddaje so izvrsten primer lifestyle televizije, le da oboje v resnici predstavljajo ravno nasprotno od vtisa, ki ga dajejo na prvi pogled. Jamie je kot moški v domači kuhinji videti kot profeminističen lik, ki je lahko »pravi moški« tudi s kuhalnico v roki, v resnici pa skozi obrobne aspekte njegove oddaje, sloga in vrednotenja kuhanja, pa tudi preko socialne dimenzije ukvarjanja s hrano, le utrjuje dobro znane konvencionalne, ženskam nenaklonjene spolne vloge. Nigella pa, nasprotno, na prvi pogled deluje kot utelešenje šovinistične fantazije o gospodinji-materi, ki z bujnim telesom, čutnimi ustnicami in drznim obnašanjem seklja zelenjavo falične oblike. Njena oddaja, polna zapeljivih pogledov, koketiranj in banalnih modrosti (npr.: »Prej ali slej se vse podredi čokoladi, kar je, nenazadnje, naravni red stvari.« In še: »Diete so kot ljubimci – nikoli ne funkcionira, kadar se vrneš k njim.« Ter: »Vse, kar počnem, je, da poskušam ponuditi zaščito pred življenjem, in to zgolj s krompirjem, maslom in smetano … so trenutki, ko pomaga le pire krompir.«), je videti kot feministična nočna mora, že omenjena oznaka kraljica food porna pa se, jasno, sliši kot žaljivka, ki razvrednoti vsakršno njeno kulinarično izvajanje in ga zreducira le na raven očitne seksualnosti, s katero je prežeta oddaja. Toda pri Nigelli gre v resnici za subverzijo teh istih tradicionalnih vrednot, ki jih nadvse politično korektno predstavlja Jamie – v njegovi kuhinji ni prostora za spolnost, kri in umazano posodo, kar publika ceni. Ta ista publika gotovo, če Nigello že gleda, nikoli ne bi priznala, da jo gleda predvsem v oprsje, še manj pa, da jim ga protagonistka nadvse voljno in osvobojeno sama nastavlja – in da ji to prinaša več milijonov kot Jamieju. Da se ta osvoboditev dogaja ravno skozi gospodinjsko delo, seveda ni nepomembno naključje – kot pravi Nigella: »Priprava rižote z limono je izjemno pomirjujoča: v stresnih trenutkih najbolj pomaga ponavljajoča se aktivnost – v tem primeru 20 minut mešanja«. In resno: »Kuhanje je pravzaprav precej agresivno in polno kontrole in včasih, da, je mogoče najti tudi element prisilnega hranjenja.«
Da ji politična korektnost res ne leži, dokazuje tudi z izjavami o tem, da bi brez težav odrla žival in oblekla njeno krzno, da otrokom ne namerava zapustiti svojega premoženja in da »ne verjamem v kuhanje z malo maščobami.«

Prav slednje se je, zanimivo, izkazalo za nadvse sporno potezo – milijoni gledalcev se (politično korektno) zgražajo nad dejstvom, da jim na televiziji kuha ženska, katere postava ne ustreza zahodnjaškim anoreksičnim standardom, češ da je to slaba reklama za njene recepte. Na podoben način, kot so v češkem dokumentarnem filmu Češke sanje oglaševalci ugotavljali da dokumentarni filmarji lažejo, oni sami pa govorijo resnico, prostvetljeni Zahodnjak, paradoksalno, ne more razumeti, da je ženska s konkretnimi oblinami najboljša možna reklama za svojo kuhinjo. Morda gre razlago iskati v tem, da okus in užitek v hrani že dolgo ne štejeta več, namesto tega pa se preštevajo kalorije in ideologija slabih vplivov na zdravje. Ali kot pravi Nigella sama: »Hrana lahko bodisi impresionira ali nudi užitek. Bistveno lažje je impresionirati nekoga kot nuditi mu užitek.«

Morda najbolj bogokletno pri tem Nigellinem užitku pa je dejstvo, da gre v največji meri za njen lasten, egoističen užitek, ki izhaja iz ponovnega prisvajanja kuhinje in časa – po tem, ko so osvojeni in preseženi klasični feministični cilji: prestižna izobrazba, uspešna kariera, finančno lagodje … Nigelline oddaje se neštetokrat zaključijo s prizorom, v katerem je kamera v zatemnjeni sobi statično usmerjena v hladilnik, naenkrat pa se iz teme pojavi protagonistka v svileni pižami, si bogato naloži na krožnik, zapeljivo pomežikne v kamero, si oblizne prst in spet izgine v noč. Najbrž se tudi zato publika počuti tako ogroženo od njenih »odvečnih« kilogramov – so namreč neme priče nečesa nepredstavljivo grozljivega, Unheimlich … ženskega užitka.

LITERATURA

• Beck, U. 1992. Risk society: Towards a new modernity. London: Sage
• Hollows, Joanne (2003): Oliver’s twist. Leisure, labour and domestic masculinity in The Naked Chef. V: International Journal of Cultural Studies, št. 2, letn. 6. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.
• Hollows, Joanne (2003): Feeling like a domestic goddess. Postfeminism and cooking. V: International Journal of Cultural Studies, št. 2, letn. 6. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.
• Franco, Judith (2008): Extreme Makeover. The Politics of Gender, Class and Cultural Identity. V: Television & New Media, št. 6, letn. 9. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.
• Lewis, Tania (2007): »He needs to Face His Fears With These Five Queers!« : Queer Eye for the Straight Guy, Makeover TV, and the Lifestyle Expert. V: Television & New Media, št. 4, letn. 8. London, Thousand Oaks, CA in New Delhi: SAGE Publications.