alt tabbin'

That’s a catchy diagnosis, you could dance to that.
- Dr. Gregory House

Patološki narcis, takoj vsaj pravi znaten del sodobne psihoanalitske literature, je dominantna forma subjektivnosti postindustrijske družbe (Žižek 1987). Zastopa ideale potrošniške družbe (Lasch 1986; glej tudi Campbell 2001): avtentičnost in zvestobo svoji želji, drznost in odločnost, pa naj se zgodi kar koli (just do it), kreativnost, neinhibiranost (svoboden kot ptica) in prezir do družbe, ki ga na videz paradoksalno spremlja želja po petih minutah slave. Patološki narcis je subjekt, ki šele osmišlja kiberprostor, virtualno realnost, videoigre in surfanje po internetu. Brez predpostavke o tej prevladujoči formi subjektivnosti sodobne družbe je vse našteto namreč predvsem izguba časa. Ko pa se v kiberprostor priključi patološki narcis, postane nesmrten – telo pusti za sabo in začne se igra neskončnih možnosti in virtualnih resničnosti.

S terminom narcizem začenjamo pri Freudu (1987: 33–63), ki ločuje med dvema oblikama libida; narcističnim libidom in objektnim libidom. Gre za ločitev na libido, ki je lasten Jazu, in libido, ki se obeša na objekte. Skladno s tem lahko narcistični človek ljubi, kar je sam (samega sebe), kar je sam bil in kar bi sam želel biti.

Med »normalnim« in patološkim narcizmom je razlika v tem, na kakšno nadjazovsko strukturo se naslavljata. Zaradi socializacijskih okoliščin Nadjaz pri patološkem narcisu ostane personaliziran, ne dobi strukture formalnega (etičnega) zakona in je zato mnogo bolj dejaven, bolj neprizanesljiv in bolj obremenjujoč za posameznika. Od tod osnovni indic vseh partikularnih simptomov patološkega narcizma: »nevezana tesnoba, ki ni vezana na nek poseben objekt, ki nastopa kot splošno, neopredeljeno psihično stanje«. (Žižek 1987: 109) Patološki narcis popolnoma ustreza preseku med dvema tipoma psihiatričnih diagnoz: med mejno motnjo osebnosti opomba» in narcistično motnjo osebnosti. opomba»

Okoliščine, ki pripeljejo do geneze tega subjekta, imajo v največji meri opravka s spremenjeno strukturo, formo in definicijo družine, kjer gravitacijsko središče družine »ni več ljubeči par, ampak razmerje med materjo in otrokom«. (Kanduč 2003: 185) Iz tega izhaja cel kup novih socializacijskih tehnik in tehnologij, ki skoraj vse prispevajo prav k temu, da otroku ne ostane nič drugega, kot da pod družinskimi in družbenimi pritiski razvije grandiozni Jaz.

Psihološki obrazci, ki jih najdemo pri patološkem narcizmu /…/, obsedenost s slavo, plitkost in kratkotrajnost osebnih odnosov, doživljanje soljudi kot nenehno grožnjo izhajajo iz posebne strukture ameriške družine, ki spet izhaja iz novih načinov proizvodnje. Industrijska proizvodnja očeta odtegne od doma in zmanjšuje njegovo vlogo v življenju otroka. Mati poskuša otroku izgubo očeta nadoknaditi, pogosto pa ji manjka praktičnih izkušenj v vzgoji otrok. V vedno večji meri se naslanja na strokovnjake. Oba starša želita iz družine napraviti zavetje pred zunanjimi pritiski, sami standardi, po katerih merita uspeh svojega početja, pa v glavnem izhajajo iz industrijske sociologije, iz ‘kadrovskega menedžmenta’, iz otroške psihologije – skratka, iz organiziranega aparata družbenega nadzora. Borba družine, da se prilagodi od zunaj vsiljenemu idealu družinske solidarnosti in starševstva, ustvarja videz solidarnosti za ceno spontanih občutkov, ustvarja ritualizirane odnose brez prave vsebine. (Lasch 1986: 200–201)

Mati, zavezana kulturnemu imperativu materinstva in življenjskim idealom, ki naj jih uteleša otrok, s svojo ljubečo pozornostjo duši sleherni »normalni« razvoj narcizma pri otroku in ga naravnost sili, da so njegove objektne izbire narcističnega tipa. Socializacijska maksima, ki otroka postavlja v središče družinskega življenja in družbenih vrednot, izražena v zahodnim kulturam lastnemu imperativu »njegovo veličanstvo – Otrok« (Freud 1987: 53), v otroku neizbežno ustvarja občutke izjemnosti, vsemogočnosti, večvrednosti. Vse to so znamenja t. i. »velikega Jaza, patološke tvorbe, ki namesto ‘normalnega’ Jaza opravi integrativno funkcijo«. (Žižek 1987: 115) Ta patološka tvorba ima več zunanjih izrazov:

• Vztrajanje na imidžu. Tu stopi v ospredje zunanji, visoko estetizirani videz telesa. Ena od ključnih dimenzij podobe telesa patološkega narcisa sta kult mladosti in njegov antipod, patološki strah pred starostjo in smrtjo. Mladost in starost nista več dojeti kot biološki dejstvi, ampak kot patološki dobrini, ki se ju da (kar je nujno) kupiti. Telo, ki kaže znake starosti, ne izdaja starosti kot take (biološke), ampak nezmožnost kupiti si poteze, atribute, znamenja … mladosti (Lasch 1986: 235–247).
• Nizek tolerančni prag tesnobe. Hitro popusti lastnim impulzom, nezmožen je tolerirati frustracije, hkrati pa ga popolnoma uničijo že majhne narcistične razžalitve oziroma odsotnost aplavza. Posameznik nima sidra identitete, realnost ukinja s primitivnimi tehnikami pozabe (droge, potrošništvo ipd.) in na ta način poskuša zapolniti kronični občutek praznine in pomiriti nevezano tesnobo.
• Patološki narcis se ima za superiornega, za nekakšnega izobčenca, ki sicer nosi masko konformnega posameznika, a igre ne jemlje resno, igra jo le, da bi socialno uspel, hkrati pa sebe postavlja nad zakone, ki to igro uravnavajo (Žižek: 1987: 116).
• V intimnih odnosih je patološki narcis površen, ni zmožen empatije, ne zna »upravljati« s svojo tesnobo. Vsako obliko čustvene navezanosti bere kot omejitev, frustracijo lastnih narcističnih tendenc, zaradi tega ni zmožen intimne navezanosti, ki bi mu lahko zagotavljala občutek varnosti. Njegov cinični odnos do sveta implicira, da je navezava na ljudi pravzaprav znak šibkosti. V medsebojnih odnosih namesto čustvovanja pozna zgolj patetičnost, prestižne objekte pa lovi na imidž in le zato, ker njegov imidž tudi izboljšujejo.
• In še ena značilnost patološkega narcisa: izrazite paranoidne tendence. Paranoidne ideje so pri patološkem narcisu pogosto »vezane na hipohondrijo (patološki strah pred mikrobi, zastrupljeno hrano ipd.), ki pa prevzamejo tudi splošnejšo obliko: na primer ideje, da nas drugi nenehno izkoriščajo, da smo žrtve zarote, zgolj lutke v rokah mračnih sil ipd«. (Žižek 1987: 110)

In kaj ima s patološkim narcisom kiberprostor? Brez patološkega narcisa kiberprostor ni le nesmiseln in nepotreben, temveč kratko malo ni možen. Lahko bi trdili, da je kiberprostor popolno »naravno okolje« patološkega narcisa. V njem, »odrezani od resničnega telesa, konstruiramo nadomestno telo /…/ Z njim ravnamo, kot bi dejansko šlo za nas, za naše resnično življenje. Sčasoma to res postane.« (Ullman v: Boler 2007: 159) Avatarji oz. digitalizirana telesa zastopajo »historično konstruiran zahodnjaški individualistični subjekt« (Green v: Boler 2007: 163). In še: »Ironično, ta novi digitalni kartezianizem, ki ga spodbuja retorično navijanje za ločitev uma in telesa kot zaželen cilj računalniško mediirane komunikacije, na koncu rezultira v pojavu stereotipnih teles – da bi zagotovili avtentičnost.« (Boler 2007: 140) Najbrž najpomembnejši vidik kiberprostora, ki zagotavlja interes patološkega narcisa, pa je svoboda spreminjanja podobe: »Od statičnih bitij, ki jih omejuje telo in izdaja videz, spletni surferji lahko rekonstruirajo sami sebe v številne dih jemajoče vloge, ki jih lahko muhasto spreminjajo vsak trenutek.« (Stallabras v: Boler 2007: 151) Poleg teh diskurzivnih skladnosti pa patološki narcis jemlje kiberprostor, kot jemlje vse v življenju – kot sredstvo. Hitro lahko postane ena od primitivnih tehnik pozabe, primerno polje za izgradnjo samopodobe, svetu kaže temeljito načrtovano in skrbno negovano identiteto, opomba» lahko postane igrišče neslutenih zmožnosti, lahko je prizorišče skrivnega upora v obliki piratstva in hekanja, hvaležno občinstvo za objavljanje najrazličnejših narcističnih banalnosti, osebni trener ali pa orodje, ki spremlja poslušanje glasbe in okus deli z ostalimi uporabniki; lahko postane celo lasten televizijski program. V kiberprostoru so neskončne možnosti flirtanja, raziskovanja alternativnih seksualnih praks, igramo lahko navidezno igro življenja in smrti – in vedno po napisu Game Over pride možnost New Game. Kadar koli postane kakšen vidik te virtualne eksistence ogrožajoč ali se ne sklada s posameznikovo želeno samopodobo, ga lahko kratko malo izbriše in začne znova, z novim geslom, novim avatarjem, novim glasbenim okusom in blogom. »Američani, ki znotraj kulturno sprejemljive premise, da je spreminjanje ‘resničnosti’ smiselno, če ne zaželeno dejanje, to resničnost dojemajo kot gnetljivo in živijo življenja serijske substitucije.« (Barnett in Magdoff 1986: 416)

Ena temeljnih potez patološkega narcisa je brezumen strah pred smrtjo, ki se kaže kot popolno zanikanje oz. utajitev ideje o smrti lastnega Jaza. To pa, resnici na ljubo, ni lastnost, ki jo gre pripisati samo patološkemu narcisu. Freud (1987) je namreč zelo odločno vztrajal, da primarni narcizem človeku onemogoča misliti lastno smrt oz. da smrti v nezavednem ni. Na enak način smrt tudi v kiberprostru ne najdemo smrti in lahko bi rekli, da je (vsaj v tem smislu) kiberprostor popolna metafora nezavednega.

Jasno je, da se smrt v kiberprostoru ne počuti kot doma. Razlogov je več in nekateri so zagotovo tudi povsem pragmatični – generacije, ki se gibljejo v njem, kratko malo še ne umirajo zaradi starosti. Tako je vsaka smrt netizena, v bistvu nepričakovana in tragična smrt; posledica nesreče, težke bolezni, samomora in podobno. opomba» Zahodne kulture se v vsakdanjem življenju še nočejo zares ukvarjati s problemom spletne dediščine, uporabniškimi profili in blogi preminulih, elektronsko pošto, gesli in spletnimi certifikati … Nismo še izpogajali, katera so »pravilna«, »primerna« in »normalna« dejanja na spletu po človekovi fizični smrti.

Blogi umrlih in njihovi profili na socialnih omrežjih večkrat kot ne opomba» ostanejo objavljeni na internetu, pogosto tudi zato, ker nihče ne pozna pokojnikovih gesel. V takih primerih se takšne spletne strani navadno spremenijo v nekakšno »spominsko knjigo« – na »zid« ali v komentarje njihovi prijatelji in znanci pišejo sožalja svojcem, pa tudi neposredno nagovarjajo umrle – povejo, da jih pogrešajo, jim voščijo za rojstni dan, se jih spomnijo ob obletnicah smrti in podobno.

Obstaja pa že nekaj internetnih iniciativ, ki ponujajo vpogled v prihodnost reševanja ob- in posmrtnih spletnih zadreg in vse po vrsti morajo biti po volji patološkega narcisa. In res je temeljna lastnost vseh spretno prikrivanje dejstva, da se pogovarjamo o smrti.

Na socialnem omrežju My Wonderful Life si, na primer, lahko ustvarimo brezplačen račun, v katerem objavimo želje in napotke v zvezi s podrobnostmi svoje fizične in tudi spletne smrti. V ta namen lahko določimo do 6 oseb (skladno s prevladujočo krščansko ideologijo so jih na My Wonderful Life poimenovali Angels), ki v primeru naše smrti dobijo dostop do pomembnih podatkov – predvidimo lahko vse, od klasične oporoke do arhiva mp3-jev in dokumentov z računalnika, napišemo lahko svojo osmrtnico, celo oblikujemo svoj nagrobnik. Na spletnem mestu si lahko za navdih ogledamo primere dejanskih pogrebov uporabnikov (kategorija Featured Funerals), koristne napotke za izvedbo pogreba (kategorija Funeral Ideas), pa tudi seznam stvari, ki jih je treba narediti ob smrti bližnjega (kategorija Survivor Checklist). Še posebno zanimivo in nekoliko hudomušno pa je dejstvo, da uporabniškega računa ni mogoče zapreti in izbrisati – niti po smrti.

Tudi na najhitreje rastočem socialnem omrežju Facebook v tem smislu živimo večno. Svoj uporabniški račun sicer lahko umaknemo, ga navidez izbrišemo, toda če si slučajno v prihodnosti kdaj premislimo, nas vse čaka natančno tako, kot smo pustili – kot kakšna filmska soba tragično preminulega otroka. V pogojih uporabe Facebooka, s katerimi se seveda moramo strinjati, če želimo ustvariti svoj uporabniški profil, piše, da se odpovedujemo avtorskim pravicam za vse fotografije, videoposnetke, besedila ipd., ki jih naložimo na njihove strežnike. Ta prenos pravic se neha, če svoj uporabniški račun »izbrišemo«. opomba» APDEJT»

Na www.deathswitch.com si lahko ustvarimo uporabniški račun, geslo in pripravimo svojo posmrtno dediščino – napišemo pisma prijateljem in podobno. Spletni servis Deathswitch nas nato periodično sprašuje po geslu. Če se nekaj časa oz. večkrat zapored ne odzovemo, Deathswitch sklepa, da smo najverjetneje umrli in izvrši našo poslednjo voljo.

Večina uporabnikov tega servisa ugotavlja, da gre za praktično rešitev potencialnega problema. Taista večina pa hkrati ostro razločuje med svojim »prvim«, »resničnim« in »drugim«, spletnim življenjem in vsaj na videz ni nobenega dvoma, katero je bolj realno. Je pa zanimivo, da lahko potem uspe popolnoma eksplicitna implementacija dejstva, v katerega nihče ne verjame: če niste on-line, ste najverjetneje mrtvi. Še huje, če iskanje po geslu vašega imena ne prikaže nikakršnih rezultatov, sploh nikoli niste obstajali. Google, ergo sum. Sodobni Zahodnjaki, ki prisegajo na »trde« znanosti, na sodobno medicino, naravoslovno gotovost in podobne ideološke konstrukte, so si pustili dopovedati, da je edina poslednja prepričljiva smrt odpoved digitalne in ne fiziološke funkcije – smrt je, če vas diskonekta.

Pa v tem primeru ne gre le za »socialno« smrt in podobne metafore, ampak lahko tudi za povsem »realno«, fizično smrt. Da biologija vendarle ni tista zadnja instanca, prek katere ne moremo in ki na neki točki vklopi avtopilota in »nagon« po preživetju, dokazujejo številni primeri smrti, povezanih s spletno igro World of Warcraft (WoW). Tako je, na primer, leta 2005 umrl neki korejski dojenček, saj sta starša med igranjem WoW kratko malo pozabila nanj (www.gamespot.com/news/2005/06/20/news_6127866.html, zajeto 16. 3. 2009) – toliko o materinskem in ostalih »nagonih«. Nič bolje se ne godi »gonu po samoohranitvi«; tudi neprekinjeno večdnevno igranje omenjene igre je namreč povzročilo že več smrti, navadno zaradi kombinacije naslednjih razlogov: dehidracije, pomanjkanja spanja, izločanja ipd., kar vodi v splošno odpoved organov. Tako se je, na primer, kitajska igralka spletne igre WoW, Snowly, zgrudila in umrla po 160 urah igranja. Njeni soigralci z vsega sveta, ki jih je seveda poznala le virtualno, so ji v okolju Second Life pripravili pogreb. Po internetu kroži kultna slika, print screen tega pogreba (glej sliko), ko virtualna telesa žalujejo zaradi smrti fizičnega telesa, ki ni zdržalo virtualnih naporov. Na podoben način tudi v kultnem filmu smrt dejanskega telesa lahko povzroči dogajanje v matrici (torej v računalniški simulaciji). Ali kot pravi Anne Balsamo: »Po analiziranju ‘žive’ izkušnje virtualne realnosti sem ugotovila, da konceptualno zanikanje telesa dosežemo prek dejanske potlačitve fizičnega telesa. Fenomenološka izkušnja kiberprostora se zanaša in v bistvu zahteva prostovoljno potlačitev fizičnega telesa.« (Balsamo v: Boler 2007: 159)

V luči ultimativne narcistične fantazije o digitalni nesmrtnosti, uploadanju zavesti na super-računalnik (Harris 2001: 134), je fizično telo postalo zgolj odvečna teža, balast, moteči nosilec virusov. In ne glede na to (ali pa ravno zato), da se uresničitev tovrstne fantazije patološkega narcisa bere kot znanstvena fantastika in je, če morda že ne s tehnološkega, pa zagotovo z zornega kota prevladujoče morale popolna utopija, kiberprostor ostaja »konsenzualna halucinacija« (Gibson 1984), kjer je mogoče vse.

Literatura

• Barnett, Steve in JoAnn Magdoff (1986): Beyond Narcissism in American Culture of the 1980s. V: Cultural Anthropology, letn. 1, št. 4, str. 413–424. Blackwell Publishing za American Anthropological Association: www.jstor.org/stable/656379?origin=JSTOR-pdf, zajeto 23. 3. 2009.

• Boler, Megan (2007): Hypes, hopes and actualities: new digital Cartesianism and bodies in cyberspace. V: New Media & Society, letn. 9, št. 1, str. 139–168. London, Thousand Oaks, CA and New Delhi: SAGE Publications.

• Buffardi, Laura E. in W. Keith Campbell (2008): Narcissism and Social Networking Web Sites. V: Personality and Social Psychology Bulletin, št. 34, str. 1303–1314. London, Thousand Oaks, CA and New Delhi: SAGE Publications.

• Campbell, Colin (2001): Romantična etika in duh sodobnega porabništva. Ljubljana: Studia humanitatis.

• Freud, Sigmund (1987): Metapsihološki spisi. Ljubljana: ŠKUC.

• Gibson, William (1984) Neuromancer. London: Harper Collins.

• Harris, Paul (2001): Thinking @ the Speed of Time: Globalization and Its Dis-Contents or, Can Lyotard’s Thought Go on without a Body? V: Yale French Studies, št. 99, str. 129–148. Yale University Press.

• Kanduč, Zoran (2003): Onkraj zločina in kazni. Ljubljana: Študentska založba.

• Lasch, Christopher (1986): Narcistička kultura. Ameriški život u doba smanjenih očekivanja. Zagreb: Naprijed.

• Žižek, Slavoj (1987): Jezik, ideologija, Slovenci. Ljubljana: Delavska enotnost.

• Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders, Fourth Edition, Text Revision (DSM-IV-TR) (2000). Arlington, VA: American Psychiatric Association.